Špela Peterlin univ.dipl.psih.
Geštalt izkustvena psihoterapija
Facilitatorka ter ustanoviteljica Društva Moave - Psihologija v gibanju
Tapiserija žalovanja
Prostor namenjen žalovanju in modrostim,
ki jih prinaša smrt in zaključki
Tapiserija žalovanja
Tapiserija ni samo ena nit, je preplet mnogih niti,
različnih barv, tekstur in smeri.
Tapiserija je nekaj, kar se ustvarja počasi.
Vsaka nit ima svoj pomen, svoj proces.
Šele čez nekaj časa lahko začnemo videti širino tega, kaj smo ustvarili,
ko smo se mu potrpežljivo prepustili.
Žalovanje je proces tkanja in ustvarjanja tapiserije.
Je spominjanje, da življenje in izguba nista ločena,
sta vtkana skupaj in en z drugim ustvarjata celoto.
Zakaj ta prostor?
Smrt iz svojih lastnih življenjskih izkušenj in obdobij izgub, dojemam kot stik med rodovitnim in razpadajočim. V tem stiku pa je veliko tišine, ki prinaša pomembna spoznanja.
Polja teh rodovitnih globin so zame kot najbolj neizprosen vir življenja v katerem se lahko ne le srečamo tako pristno in brez mask, temveč tudi najdemo najbolj globoke vire smisla naših življenj.
Smrt kot simbol zaključkov nas sooča z razpotji, na katera morda nismo pripravljeni. Na takšnih razpotjih se pogosto srečamo globoko sami s seboj. Z občutki, ki so del življenja, osmišljamo in oblikujemo svojo pot ter iščemo luči in zaveznike, ki nam pomagajo naprej.
Držati prostor žalujočim, je zame poseben trenutek tovrstnega stika in procesa v katerem je sočutna prisotnost ključno vodilo vsakega srečanja.
Ta prostor z namenom detabuizacije smrti,
podpore ob soočanju z zaključki ter odpiranju prostora za slišanost ter stik.
Je tudi prostor za učenje tega kako podpirati naše ljubljene ob izgubah, kako odpirati pogovore o izgubah, kako ostati pristotni in podporni v času, ko naš ljubljen žaluje.
Zavem se,
da posloviti se ni stvar namere.
Ni obred, ki ga narediš.
Ni obljuba, ki jo spregovoriš.
Ni odločitev, ki jo sprejmeš.
Slovo ni dogodek.
Slovo je učenje, kako vsakič znova
bolj in bolj iskreno
izbiraš življenje s tem da ne zanikaš smrt..
Vse, čemur si dovolila oditi,
je postalo del tebe.
Posloviti se ne pomeni, da nekaj odrežeš,
pomeni, da nekaj vzameš vase
in greš skupaj z njim
naprej.
Terapevtske skupine
Je prostor tkanja niti povezovanja skupnosti v globinah smrti, zaključkov in žalovanja.
Je prostor kjer se skupina zbere, si podeli, se podpre, se upolnomoči.
Namen skupin
V žalovanju s naša potreba po socialnih stikih spremeni.
Veliko žalujočih poroča, da zaradi svojega lastnega procesa, niso imeli dovolj energije, da bi ohranjali stike s prijatelji ali bljižnjimi. V stikih so se velikokrat počutili neslišani in nerazumljeni, kar je okrepilo občutek, da so drugačni in neslišani. Posledično so se osamili, a v osamljenosti ne celimo rane.
Rane izgub se celijo v skupnosti. Znotraj stikov, kjer lahko le smo.
Kjer so naša čustva dovoljena in naše izgube slišane. Vendar takšni prostori niso samoumevni.
Zato sama čutim kllic, da takšne prostore ustvarjamo.
Terapevtska skupine tapiserij je torej prostor, kjer se srečaš z globino ter iskrenostjo svojih izgub.
Kjer se srečaš s procesi, ki jih smrt prinaša kot učiteljica globljih modrosti življenja.
Je prostor, kjer se učimo poslušati, slišati in ostati.
Je prostor subtilnosti, izraza, ki ni vedno preko besed.
Izraza telesa, ustvarjalnosti, umetnosti.
Je prostor, kjer se skupnost sreča v srčni nameri, da smo lahko en drugemu priča v širini ter globini naših procesov žalovanja.
Je prostor svetosti in iskrenosti.
Do življenja in do vsega, kar le-to prinaša, tudi v času krhkih izgub in bolečine, ko si le težko dovolimo biti videni v naših ranljivostih.
Je tudi prostor, kjer smrt ni tabu.
Kjer lahko odkrito spregovorimo o tem, kako nas je obiskala in kaj nam je povedala.
Kaj nas uči, kako nas preobraža.
V valovanju našega žalovanja uziramo sami sebe in se opazujemo, kako nas to spreminja.
Prostor je namenjen vsem, ki nosite izkušnjo izgube – ne glede na to, ali je izguba sveža ali že del vaše poti.
Prostor je držan z občutljivostjo, zaupnostjo in spoštovanjem do vsakega posameznika in njegovega procesa. Vsak lahko deli toliko, kolikor v danem trenutku zmore in želi.
Dobrodošli torej vsi, ki nosite izkušnjo izgube in začutite klic po skupnem prostoru.
In hkrati dobrodošli tudi tisti, ki bi se radi bolje spoznati s prostori žalovanja.
Žalovanje izgub v času nosečnosti
Žalovanje izgub v nosečnosti (splav, missed abortion, mrtvorojenost ipd.) je velikokrat postavljeno v senco in s strani družbe nenaslovljeno. Veliko parov ne deli, da so doživeli izgubo, preprosto zato, ker je to tako globoko ranljivo. Od okolice pogosto prejemamo besede, ki niso zares v podporo (»Bosta pa spet poskusila«, »Saj je bilo še zgodaj«, »Nimaš kaj, tako je« ...). Seveda so to dobronamerne besede, vendar v času žalovanja ne pomagajo. Kot vsako žalovanje tudi žalovanje ob izgubi v nosečnosti potrebuje svoj prostor, svoj proces in svoje spoštovanje.
Potrebuje validacijo, da boli, ker je bilo pomembno.
In hkrati tako močno čutim, da ti rečem:
To, da žaluješ svojo izgubo, ne glede na to, kako dolgo je trajala nosečnost, je tvoja pravica.
Izgubil_a si nekaj, kar ti je bilo pomembno.
Okolica le redko zmore validirati, kako globok pomen ima ta izguba zate.
Ne zato, ker ne bi želeli, temveč včasih preprosto zato, ker tega ne poznajo ali pa ne zmorejo.
Včasih si tudi sami ne priznamo, kako močno nas je izguba v nosečnosti prizadela ali celo zaznamovala.
Sama pa izgubo v nosečnosti vidim kot globoko povabilo vase.
Je povabilo v maternico iz katere se rodi življenje.
Je povabilo v čutenje, nego in mehkobo, s katero se moramo naučiti držati tudi sebe.
Podpirati ljubljene skozi tapiserijo žalovanja
V času žalovanja naših ljubljenih se velikokrat srečamo z vprašanjem: »Kako naj bom v podporo?«
Kako ostati spoštljivo prisoten, hkrati pa dati prostor in ne biti vsiljiv?
Kako ponuditi podporo, ne da bi kaj odvzeli?
Kaj reči, ne da bi izpadlo nerodno ali nespoštljivo?
Naj pridem bližje ali se umaknem?
Vse to so normalna vprašanja, ki jih žalovanje prinaša. In normalno je, da včasih ne vemo in ne znamo.
Lahko pa se učimo. Skozi soočanje z lastnimi predstavami o žalovanju, s svojimi predsodki in idejami o tem, kako bi nekaj »moralo« izgledati. Naši ljubljeni v času žalovanja ne potrebujejo naših nasvetov. Potrebujejo, da se naučimo biti z njimi na način, ki prepoznava in validira to, kar doživljajo.
Da jim ni treba biti drugačni, močnejši ali hitrejši v svojem procesu.
Da lahko preprosto so.
Če kdo od tvojih bližnjih žaluje in ne veš, kako mu nuditi podporo, me lahko kontaktiraš.
Dogovoriva se lahko za krajši posvet, kjer bova skupaj raziskala, kako biti ob človeku v stiski na način, ki je spoštljiv, podporen in v skladu z njegovimi potrebami.
Moja zgodba tapiserije
Že v času nosečnosti sem začela plesti. Nekaj mi je reklo, naj začnem.
Ko sem izvedela za izgubo najinega otročka, je tkanje dobilo nov pomen. Zame je bil to čas in prostor, kjer sem sama s sabo in kjer mi ponavljajoči se ter poznani gibi pomagajo v procesu čustvovanja. Ure in ure sem preživela v tišini. V opazovanju tega, kar se pred mano rojeva, medtem ko je nekaj v meni umrlo.
Vsakič, ko sem se v življenju srečala s smrtjo in zaključki, me je ta povabila v prostor neprekinjene tišine in mirovanja. Ta prostor me je, nevede in tudi povsem nepričakovano, nahranil, ko sem se nehala upirati temu, da sem v njem.
Žalovanje je zame svet prostor. Ne le kot srečanje globoko s sabo, temveč tudi kot priložnost, da ta stik poglobim, da v njem postanem še bolj iskrena s sabo, svojimi potrebami in hotenji.
Učilo me je prepuščanja, zaupanja življenju, prejemanja podpore in subtilnega poslušanja.
Učilo me je, da prisluhnem, zaupam in jasno razločujem med ne in ja ter da je to v mojem telesu povsem jasno.
Smrt je zame sopotnica, ki me vabi, naj živim.
Žalovanje pa je proces dopuščanja, da v tem življenju vse, kar ljubim, tudi celostno čutim.
Če te ra prostor pokliče in bi si v svojem procesu zaželel-a več podpore, mi piši
Srčno sem te pripravljena slišati in sprejeti