Že v času nosečnosti sem začela plesti. Nekaj mi je reklo da začnem. 

Ko sem izvedela za izgubo najinega otročka je tkanje dobilo nov pomen. Zame je bil to čas in prostor kjer sem sama s sabo in kjer mi ponavlajajoči in poznani gibi pomagajo v procesu mojega čustovovanj. Ure in ure sem preživela v tišini. V oziranju tega, kar se pred mano rojeva, med tem ko je nekaj v meni umrlo. 

​

Vsakič ko sem se v življenju srečala s smrtjo in zaključki, me je le ta povabila v prostor neprekinjene tišine in mirovanja. Ta prostor me je nevede in tudi povsem neičakovano nahranil, ko sem se nehala upirati temu, da sem v njemu. Žalovanje je zame svet prostor. Ne le srečanja globoko s sabo temveč tudi kot priložnost, da ta stik poglobim, da v njem postanem še bolj iskrena s sabo, svojimi potrebami in hotenji. Učilo me je prepuščanja, zaupanja življenju, prejemanju podpore in subtilnega poslušanja. 
Učilo me je da prisluhnem, zaupam in jasno razločujem Ne od Ja, in da je le to v mojem telesu povsem jasno.