Tapiserija žalovanja

Prostor namenjen žalovanju in modrostim, ki jih prinaša smrt in zaključki

Tapiserija

Tapiserija ni samo ena nit, je preplet mnogih niti,

različnih barv, tekstur in smeri.

Tapiserija je nekaj, kar se ustvarja počasi.

Vsaka nit ima svoj pomen, svoj proces.
Šele čez nekaj časa lahko začnemo videti širino tega, kaj smo ustvarili,

ko smo se mu potrpežljivo prepustili.

Žalovanje je proces tkanja in ustvarjanja tapiserije.

Je spominjanje, da življenje in izguba nista ločena, sta vtkana skupaj in en z drugim ustvarjata celoto.

Zakaj ta prostor?

Smrt iz svojih lastnih življenjskih izkušenj in obdobij izgub, dojemam kot stik med rodovitnim in razpadajočim. V tem stiku pa je veliko tišine, ki prinaša pomembna spoznanja.

Polja teh rodovitnih globin so zame kot najbolj neizprosen vir življenja v katerem se lahko ne le srečamo tako pristno in brez mask, temveč tudi najdemo najbolj globoke vire smisla naših življenj.

Smrt kot simbol zaključkov nas sooča z razpotji, na katera morda nismo pripravljeni. Na takšnih razpotjih se pogosto srečamo globoko sami s seboj. Z občutki, ki so del življenja, osmišljamo in oblikujemo svojo pot ter iščemo luči in zaveznike, ki nam pomagajo naprej.

Držati prostor žalujočim, je zame poseben trenutek tovrstnega stika in procesa v katerem je sočutna prisotnost ključno vodilo vsakega srečanja.

Ta prostor z namenom detabuizacije smrti, podpore ob soočanju z zaključki ter odpiranju prostora za slišanost ter stik. Je tudi prostor za učenje tega kako podpirati naše ljubljene ob izgubah, kako odpirati pogovore o izgubah, kako ostati pristotni in podporni v času ko naš ljubljen žaluje.

Zavem se,
da posloviti se ni stvar namere.
Ni obred, ki ga narediš.
Ni obljuba, ki jo spregovoriš.
Ni odločitev, ki jo sprejmeš.

Slovo ni dogodek.
Slovo je učenje, kako vsakič znova
bolj in bolj iskreno
izbiraš življenje s tem da ne zanikaš smrt..

Vse, čemur si dovolila oditi,
je postalo del tebe.
Posloviti se ne pomeni, da nekaj odrežeš,
pomeni, da nekaj vzameš vase
in greš skupaj z njim
naprej.

Moja zgodba tapiserije

Že v času nosečnosti sem začela plesti. Nekaj mi je reklo da začnem.

Ko sem izvedela za izgubo najinega otročka je tkanje dobilo nov pomen. Zame je bil to čas in prostor kjer sem sama s sabo in kjer mi ponavlajajoči in poznani gibi pomagajo v procesu mojega čustovovanj. Ure in ure sem preživela v tišini. V oziranju tega, kar se pred mano rojeva, med tem ko je nekaj v meni umrlo.

Vsakič ko sem se v življenju srečala s smrtjo in zaključki, me je le ta povabila v prostor neprekinjene tišine in mirovanja. Ta prostor me je nevede in tudi povsem neičakovano nahranil, ko sem se nehala upirati temu, da sem v njemu. Žalovanje je zame svet prostor. Ne le srečanja globoko s sabo temveč tudi kot priložnost, da ta stik poglobim, da v njem postanem še bolj iskrena s sabo, svojimi potrebami in hotenji. Učilo me je prepuščanja, zaupanja življenju, prejemanju podpore in subtilnega poslušanja.
Učilo me je da prisluhnem, zaupam in jasno razločujem Ne od Ja, in da je le to v mojem telesu povsem jasno.

Skupnost tapiserije žalovanja
Je prostor tkanja niti povezovanja skupnosti v globinah smrti, zaključkov in žalovanja.
Je prostor kjer se skupina zbere, si podeli, se podpre, se upolnomoči.

Tapiserija je prostor, kjer se srečaš z globino ter iskrenostjo svojih izgub.
Kjer se srečaš s procesi, ki jih smrt prinaša kot učiteljica globljih modrosti življenja.

Je prostor, kjer se učimo poslušati, slišati in ostati.

Je prostor subtilnosti, izraza, ki ni vedno preko besed.
Izraza telesa, ustvarjalnosti, umetnosti.

Je prostor, kjer se skupnost sreča v srčni nameri, da smo lahko en drugemu priča v širini ter globini naših procesov žalovanja.

Je prostor svetosti in iskrenosti.
Do življenja in do vsega, kar le-to prinaša, tudi v času krhkih izgub in bolečine, ko si le težko dovolimo biti videni v naših ranljivostih.

Je tudi prostor, kjer smrt ni tabu.
Kjer lahko odkrito spregovorimo o tem, kako nas je obiskala in kaj nam je povedala.
Kaj nas uči, kako nas preobraža.

V valovanju našega žalovanja uziramo sami sebe in se opazujemo, kako nas to spreminja.

Prostor je namenjen vsem, ki nosite izkušnjo izgube – ne glede na to, ali je izguba sveža ali že del vaše poti.

Prostor je držan z občutljivostjo, zaupnostjo in spoštovanjem do vsakega posameznika in njegovega procesa. Vsak lahko deli toliko, kolikor v danem trenutku zmore in želi.

Dobrodošli torej vsi, ki nosite izkušnjo izgube in začutite klic po skupnem prostoru.

Žalovanje izgub v času nosečnosti

Kako globoko je žalovanju ob izgubi v nosečnosti lahko razumeš šele, če si to doživela.

Globoko je ker se dotika plasti za katere nisi vedela da obstajajo. Plasti v katerih si globoko soočena z žensko, ki se preobraža v mater.

In ja, mati si postala tudi če si svoje dete izgubila. Ker ta izguba ne odreže dejstva vajine povezanosti in ljubezni, ki sta jo spletla, ko sta se izbrala.

Podpirati ljubljene skozi tapiserijo žalovanja

V času žalovanja naših ljubljenih se velikokrar srečamo z vprašanjem "kako naj bomo podporni.

Kako ostati spošljivo prisoten a hkrati dajati prosotr in ne biti vsiljiv.

Kako ponuditi brez da vzamem.

Kaj reči brez da izpade čudno in nespošljivo.

Naj pridem bljiže ali se umakne.

Vse to so normalna vprašanja, ki jih žalovanje prinaša. In normalno je, da včasih ne vemo in ne znamo.
Lahko pa se naučimo. Skozi soočanje s svojimi lastnimi predsodki ob žalovanju in idejami, ki jih imamo kako bi nekaj "moralo" izgledati.

Naši ljubljeni v času žalovanja ne potrebujejo naših nasvetov. Potrebujejo, da se naučimo biti z njimi na način, da prepoznavamo in validiramo točno to, kar se jim dogaja.

Če te ra prostor pokliče in bi si v svojem procesu zaželel-a več podpore, mi piši

Srčno sem te pripravljena slišati in sprejeti

peterlin.psihologija@gmail.com