top of page
Search

Presečišča umetnosti, terapije in plesa

Nina Vidrih me je za revijo Elle povabila k razmišljanju o presečiščih umetnosti, terapije in plesa. Spodaj si lahko preberete celotni prispevek.

Hvala Nina za vprašanja, ki so v meni vzbudila radovednost in premišljeno jasnino.


____


Nina: Kako sama vidiš/dojemaš povezavo med umetnostjo (plesom) in terapijo?

 

Nayeli: "Umetnost zame predstavlja vir izraznosti ter daje možnost, da umetnik pove zgodbo občutkov, doživljanj, senzacij, hrepenenj itd. Bodisi preko plesa ali kakšnega drugega artističnega dela. Na ta način pa sebe predstavi svetu in se ga nevidezno dotika, kot tudi svet (gledalci) njega.

Terapije zame ni uprizoritvena, je zelo intimni prostor stika samega s seboj ter morda celo z deli sebe, ki jih nismo pripravljeni pokazati drugim, ker so še preveč ranljivi, da bi bili videni ali pa dotaknjeni.

Ker nisem plesno gibalna terapevtska, zame ples ni tisto orodje, ki bi nujno v osnovi podpiralo terapevtski proces. Podpre pa ga vsekakor zavedanje telesa ter čuječa prisotnost v sedanjem trenutku. Zame je telo tisti modrec, ki veliko pove med samo terapijo. Velikokrat se klienti sploh ne zavedajo, kako glasno telo govori in nekaj sporoča. Moja naloga ni, da to dekodiram, temveč da nežno opazim in spodbudim klienta, da sam prepozna in zazna morebitno sporočilnost, občutke ter senzacije, ki se skrivajo v danem trenutku.

 

Ko plešem se po kakšnem plesu (kontaktne improvizacije) počutim, da je bil zame prav terapevtski. Nekaj znotraj se me je dotaknilo in nekaj se je spremenilo. Morda v terapiji dodamo kanček več. Povečemo most s kognitivnim dojemanjem kaj je tisto kar se je zgodilo in čemu."    

 

 

Je bila formalna izobrazba tista, ki ti je predstavila, da je lahko terapevtsko delo podprto z umetniškim izrazom (skozi gib, slikanje, pisanje) ali si do tega prišla sama, kako?

 

"Kar večino svojega otroštva sem preživela kot športnica (rokometašica). Posledično mi je telesna aktivnost predstavljala vir moči ter podpore, kjer sem se lahko začutila in izrazila. Ko sem se začela prepuščati plesu pa sem v njem spoznala, da lahko sežem mnogo globlje vase. Ne le čustveno temveč prevsem tudi somatsko ter, da se v tem raziskovanju odkrivajo zame čisto novi svetovi. Študij psihologije je bil seveda največji vir radovednosti delovanja človeške psihe. Spomnim pa se trenutka osebne stiske, ko sem bila tako globoko v žalovanju, da besede več niso našle vir pomiritve. Takrat sem začela plesati in znotraj lastnega plesa opazovati, kaj čutim ter kaj mi telo sporoča. Z artikulacijo, s percepcijo sebe v prostoru, z gestami ter z občutki. Tako sem se z občutki počutila bolj cela. Še vedno zelo težko plešem tako, da bi me gledali drugi, torej performativnega značaja. Plešem pa vse raje tako, da sem sama sebi ljubeča priča. Da lahko vidim, zaznam in negujem vse, kar želi najti svojo izraznost.

Znotraj plesa kontaktne improvizacije, ki jo jaz dojemam kot eno življenje v malem, se veliko ukvarjamo tudi s zelo subtilnimi somatskimi vajami. Učimo se usmerjanja pozornosti ter zaznavanja svojega telesa v gibanju (propriocepcija), zaznavanja dinamike. V tej praksi sem se naučila ogromno o tem, kaj pomeni čuječe gibanje, kaj pomeni usmerjati svoje polje zaznave iz notranjega sveta v prostor in tako sebe dojemati tudi kot del povezanega sistema, ki nas obdaja."

 

Kaj pravzaprav je terapija v plesu? Kako poteka, na kakšen način delaš s klienti?

 

"Gibanje je lahko tudi povsem nevidno našim očem. Morda si ljudje predstavljajo, da terapevtski pristopi, ki bolj vključujejo telo, od njih »zahtevajo« intenzivno telesno izraznost. Sama pravim, da mora biti klient na to pripravljen. Naučen telesni izraz ali ples ni isto kot prisotnost stika s telesom in dovoljenje, da se od tam nekaj zgodi. Bodisi je to gib ali le premik. Kar opazim v praksi je, da ko res prisluhnemo, naše gibanje ni nujno ekstatično ekspresivno, temveč velikokrat zelo subtilno in intimno. Sama v svoji praksi torej kliente spodbujam, da se naučijo prisuhniti, upočasniti, prizemljiiti v telo ter predvsem slišati, kaj se dogaja v tukaj in zdaj. Velikokar namreč odkrijemo ogromno nekega »premikanja« v mišicah ali tkivih, ki so končno dobili naši pozornost.

 

Težko rečem kaj je terapija v plesu, oz se mi zdi najprej smiselno definirati in ločiti pomen terapevtskega procesa ter terapevtske izkušnje. V terapevtske procesu se bomo dotikali in prepoznavali notraje dinamike delovanja pozameznika. Ta proces ne izključuje telesa ali kateregakoli tipa izraznosti, ki jo bo posameznik v določenem trenutku potreboval. Morda je to trganje llista papirja ob stiku z jezo, ali pa mahanje s pestjo po zraku. Zame je pomembno le to, da tovrstna izraznost pride iz klienta in ne od mene kot terapevt. Klineta lahko seveda povabim v »eksperiemnt« vendar je pomembno, da le ta podpira terapevtski proces in da se klient z njim strinja. Ples je lahko vsekakor terapevtski, saj se lahko povežemo s sabo na zelo intimen način. Vendar je lahko veliko telesne izraznosti povezano tudi z globokimi občutki sramu zato kliente nikoli ne silim v telesno izraznost, če na le to niso pripravljeni.

Pri terapevtskem delu s telesom se mi zdi ključno poznavanje in strokovno izpopoljevanje na na področju dela s travmo."

 

 

Kako se klasična oblika terapije (pogovor, dialog) razlikuje od terapije v kateri vključuješ gibanje telesa?

 

"Verbalni pogovor je zame vsekakor pomembnen. Ljudje o svojih razlogih za obisk terapije govorijo in ga opisujejo na določen (njim specifičen) način. Znotraj tega načina se včasih že skrivajo kakšni določeni načini kako se posamezniki soočajo z izzivi v svojem življenju. Povabilo v telo zame in za klienta prinese dimenzijo čuječe prisotnosti v tukaj in zdaj, kjer lahko opazimo kaj je živo in v danem trenutku resnično. Ko kllienti začnejo govoriti in opisovati svoja doživljanja iz telesa, bodo morda uporabljali druge besede ali pa govorili počasneje. Verbalno opisovanje je lahko na nek način ločeno od realnih občutkov v tukaj in zdaj, saj izhaja iz idej in percepcij o tem kar vemo. Ko v opis situacije vključimo telo, pa izhajamo iz senzacij, ki niso del ideje.

Na terapijah ki jih izvajam se v večini veliko pogovarjamo. Radovedna sem kako posameznik doživlja stvari v svojem življenju, kakšen pomen jim daje in kaj so razlogi za določene percepcije, ki jih je razvil. To veliko pove o njegovem načinu kreiranja realnosti v kateri živi. In hkrati tudi telo nosti veliko resnic, ki so del njegovih percepcij. Ko zelo dolgo ne prisluhnemo telesu, verjamem da le ta začenja vse glasneje sporočati svojo resnico.

Kot terapevtska sem iskreno radovedna kakšna je tovrstna resnica." 

 

Sama (sklepam) imaš izkušnje tako s klasičnimi terapevtskimi pristopi kot tudi novejšimi, alternativnješi (psihoterapija v gibanju). Se ti zdi ena bolj učinkovitejša od druge, je morda ena bolj primerna za določen tip ljudi in obratno?

 

"Težko je govoriti o najučinkovitejšem pristopu, saj je zame to vedno odvisno tudi od klienta in odnosa, ki ga z njim vzpostavljam kot terapevt. Vsekakor podpiram znanja in pristope, ki vključujejo tudi telo. V globokem čustvenem delu smo vsi ranljivi. Moje vprašanje je torej, kateri pristop bo podprl to ranljivost in pomagal posamezniku, da v varnem in čuječem okolju, procesira ter začuti, kar ni bilo mogoče čutiti sam. Zame se ne gre toliko za to katero tehniko bom uporabila. Temveč kako prisotna sem lahko ob drugemu. Kako zmorem poslušati in slišati.

Morda »klasični pristop«, ki se ga spomnimo še od časa Freuda, terapevta postavi v pozicijo  opazovalca in ne toliko vključenega v proces. Ključno pri delu z Geštalt pristopom pa je ravno odnos. Pri terapevtskem delu torej tudi sama poslušam svoje telo ter se učim biti prizemljeno prisotna v tukaj in zdaj. Sem opazovalka in hkrati zelo prisotna spremljevalka."

 

 Komu bi priporočila terapijo v gibanju?

 

"Vključitev v psihoterapijo je odločitev, ki jo v prvi vrsti vsak posameznih izbere zase. Ko je na to pripravljen, včasih pa tudi zato, ker so simptomi postali tako izraziti.

Kar lahko rečem iz svoje psihoterapevtske izkušnje je, da sem se spremenila. Včasih dobim sliko kakšnega cveta, ki se pomladi počasi odpira proti soncu in nato kot popek odpre in zacveti. Ni lahko postati ta popek. Niti si ni lahko dovoliti postati ta cvetica, je pa vsekakor možno. In v psihoterapevtskem procesu v ta proces rasti in zorenja ne gremo sami. Temveč z nekom, ki bo opazil vse tiste »ovire« na poti do cvetenja in nam pomagal zalivati prst. 

 

Vsekakor terapijo priporočam vsakemu. Način, ki jo izvajam sama je namreč zelo prilagojem na klienta. V terapevtski proces pa so vključene tudi somatične prakse, ki klientom pomagajo, da lahkotneje vzpostavljajo stik s svojim telesom."

 





8 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page